Boris A. Novak: Groza ni dedna ali poziv zoper oživljanje državljanske vojne
Boris A. Novak
GROZA NI DEDNA:
POZIV ZOPER OŽIVLJANJE DRŽAVLJANSKE
VOJNE
In
čivku res sledi groza – posnetek povelja za eksekucijo nedolžnih ljudi s
podpisom »politkomisarja Frica Novaka«:
Moj
odgovor na to ceneno provokacijo se glasi: spodaj podpisani Boris A. Novak SEM
nečak Mirka Novaka, bolj znanega pod vzdevkom Fric, ki pa NI napisal in
podpisal ponarejene smrtne obsodbe, objavljene v tem čivku. In ker je tako, se
popolnoma strinjam s tema dvema čivkačema, da je to GROZA. Groza na več ravneh.
Neznanska in neizrekljiva groza zgodovinskega blodnjaka druge svetovne vojne in
njenih posledic. In groza neznosne plehkosti manipulantskega esdeesovskega
čivkanja. Grozljiva in perverzna je drža, s katero sebe postavljata v vlogo
nedolžnih žrtev ter obenem vsevednih in vsemogočnih sodnikov, in grozeča je
njuna insinuacija, da sem jaz, Boris A. Novak, morilec. In to samo zato, ker
sem nečak svojega strica. In samo zato, ker kritiziram esdeesovsko vlado. A ne gre
le zame, jaz sem pri teh napadih zgolj pars
pro toto – simbolna tarča za diskreditacijo vseh kritičnih intelektualcev.
Naj naštejem glavne dokaze, da sta čvekača citirala grob in nespreten falsifikat:
1) Že
italijanska vojaška obveščevalna služba je l. 1943 ugotovila, da je »dokument«
ponarejen, a ga je seveda z veseljem uporabila.
2) Ukaz
»štev. 416« je datiran s 3. februarjem 1943, ko 1. bataljon »Ljube Šercerja« ni
več obstajal, saj se je že oktobra 1942 preimenoval v udarno brigado »Ljube
Šercerja«; takrat se je Krimski odred reorganiziral v Notranjski odred, Tretja
grupa odredov pa je bila razformirana.
3) Nevedni
belogardistični ponarejevalci niso dobro poznali vojaške hierarhije partizanske
vojske in so zmotno mislili, da je odred podrejen bataljonu, v resnici pa je
bilo obratno – partizanski odred je bil nadrejena enota, sestavljena iz več
bataljonov, zato je popolnoma nemogoče, da bi politkomisar 1. bataljona Fric
Novak ukazoval komandi Dolomitskega odreda.
4) Fric
Novak 3. februarja 1943 že šest mesecev ni bil na Notranjskem in v Ljubljanski
pokrajini, ker je doživel prekomando v Gorenjski odred in je bil medtem na
Gorenjskem tudi likvidiran po ukazu Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in
partizanskih odredov Slovenije. A o tem kdaj drugič. Kogar pa zanima, kaj si o
svojem stricu mislim jaz, ki ga poznam bolje kot kdorkoli, naj si prebere moj
ep Vrata nepovrata, predvsem drugo
knjigo, Čas očetov (založba Goga,
2016), ki je posvečena tragični usodi družine Novak v vrtincih zgodovine.
5) Fric
Novak je bil študent, intelektualec, poliglot z znanjem dvanajstih jezikov,
glasbenik z absolutnim posluhom, strasten bralec, ki je cele noči požiral
knjige. Z Vitomilom Zupanom sta tik pred drugo svetovno vojno ustanovila klub
mladih intelektualcev. Štiri leta svojega kratkega življenja je preživel po
zaporih, kjer so mu dovolili le slovarje in Sveto pismo; znal ga je na pamet.
Zato je povsem nemogoče, da bi pisal v tako zanikrni slovenščini kot komaj
pismeni belogardistični ponarejevalci njegovih domnevnih ukazov.
6) Ni
verjetno, da bi v času, ko je večina borcev in bork osvobodilnega gibanja iz
varnostnih razlogov uporabljala partizanska imena, Fric Novak, ki je l. 1941
deloval tudi v ljubljanski ilegalni tehniki in je bil torej vajen pravil
konspiracije, podpisal smrtno obsodbo s polnim imenom in priimkom.
7) Zgodovinska neverodostojnost tega »povelja« je razvidna že iz samih Črnih bukev, od koder sta jih prečivkala tudi esdeesovska čivkača: isto »povelje« je namreč dvakrat citirano, vendar med obema »dokumentoma« obstajajo bistvene razlike: na str. 19 je datirano s 3. februarjem 1943, na str. 47 pa s 3. januarjem 1943! Primerjava obeh besedil pokaže tudi mnoge tekstovne razlike.
Franček
Saje je v knjigi Belogardizem (Slovenski
knjižni zavod, 1951) natančno dokumentiral »genezo« ponarejanja domnevnih smrtnih
obsodb, ki naj bi jih podpisal Fric Novak (str. 704-706). Župnik Jože Zalokar
iz Rovt je 25. februarja 1943 italijanskemu poveljstvu izročil »ukaz«, ki naj bi ga poveljstvo 1. bataljona
»Ljubo Šercer« poslalo poveljstvu enote »Dolomitski odred«; našli naj bi ga v
okolici Žibršča. Fotografski posnetek tega »partizanskega« ukaza je objavil Slovenec, nato pa je postal glavna »listina« v propagandni knjigi V znamenju Osvobodilne fronte, Dokazila o
grozodejstvih komunizma v Ljubljanski pokrajini, ki jo je marca 1943 izdalo
uredništvo Slovenca; avtor te
anonimno izdane knjige je bil po lastnem hvalisanju urednik Slovenca, kaplan Franc Glavač. Od tod je
ta ponarejeni »dokument« romal v Črne
bukve o delu Komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu, ki
so izšle pri v založništvu tednika za politična in kulturna vprašanja Slovenski dom 17. maja 1944, uredil pa
jih je Mirko Javornik.
»Ukaz
štev. 416«, ki ga zdaj po Twitterju čivkata prepotentna esdeesovca, je torej »fake news«, kot bi danes rekli.
Dejstvo, da je ta skrajno neinteligentni ponaredek doživel zloglasno slavo
največkrat ponatisnjenega »dokumenta o komunističnih zločinih«, marsikaj pove o
skrajno zavratnem značaju političnih manipulacij … pa tudi o inteligenci in
zgodovinskih razgledih obeh esdeesovskih politčivkačev.
Naj
ob tem poudarim, da obsojam vse zločine v drugi svetovni vojni, tudi tiste, ki
so jih zagrešili komunisti in partizani, vključno z grozo povojnih pobojev.
Danes,
l. 2020, tri četrt stoletja pozneje, pa se sprašujem, ali predsednik vlade nima
v času epidemije koronavirusa boljšega in bolj nujnega dela, kot da obračunava
z mano tako, da me po predcivilizacijski dedni logiki blati kot morilca na
podlagi tri četrt stoletja starega ponaredka.
Za
Slovenijo ni dobro, da jo vodi ministrski predsednik, ki izkazuje patološko
sovraštvo do kritičnih intelektualcev, kar je nekoč bil tudi sam. Ni dobro, da
stranka SDS v imenu »antikomunizma« pelje Slovenijo stran od Evrope v smrtni
objem višegrajske skupine nekdanjih komunističnih držav, ki z radikalnim
kršenjem demokratičnih pravic pravzaprav udejanjajo najtemnejšo dediščino
komunističnega totalitarizma. Ni dobro, da Slovenijo v času zgodovinskih
preizkušenj, ki nimajo nikakršne zveze z drugo svetovno vojno, vodi stranka, za
katero je programska prioriteta demoniziranje polovice prebivalstva, ki
izviramo iz partizanskih družin. Ni dobro, da o ključnih zadevah odločajo
politiki, ki oživljajo državljansko vojno.
Janševi
mediji na čelu s strankarskim glasilom Demokracija
in Novo24TV so objavili desetine
smrtnih groženj kritičnim intelektualcem, vključno s podpisanim, a to samoumevno
razumejo kot svojo demokratično pravico. Ob dveh podobnih grožnjah,
naslovljenih na Janšo, ki ju obsojam, pa so vladna glasila in sam Janša
nemudoma napovedali državljansko vojno. Janšev govor ob spominski maši za žrtve
revolucionarnega nasilja v Kočevskem rogu 6. junija letos je ob vsej
pretresljivosti pričevanja o očetovem trpljenju obenem zvenel kot napoved
enakega nasilja.
Rad
bi poudaril, da se velika večina udeleženk in udeležencev t. i. »kolesarskih protestov« obnaša korektno,
odgovorno, dostojno in prijazno, z upoštevanjem zdravstvenih ukrepov zoper
epidemijo in z duhovito invencijo pri novih načinih protestiranja, ki je
njihova neodtujljiva, ustavno zaščitena pravica.
Izkoriščam
pa priložnost za skrajno resno opozorilo vsem, da so grožnje in pozivi k
nasilju absolutno nesprejemljivi tako na občečloveški kot na državljanski ravni
ter da je treba preprečiti vse tovrstne manipulacije in neumnosti. Obnašajmo se
človeško, ne dopuščajmo nespodobnosti in ne nasedajmo provokacijam!
Kot
kaže ponesrečeni čivk tistega-kako-mu-je-že-ime in Janeza Janše, je
demoniziranje svojcev ena izmed najbolj sprevrženih oblik političnih spopadov.
Če že imamo kaj slabega povedati o kom, pustimo pri miru vsaj njegove ali njene
starše, ženo in moža, otroke, nečake in vnukinje! Ni »prekletstva do sedmega kolena«; je le odgovornost slehernega
človeka za svoja dejanja.
Pozivam
sodržavljanke in sodržavljane, potomke in potomce obeh strani, zapletenih v
krvav spopad iz prejšnjega stoletja, ter mlajše generacije, ki s to tragedijo
nimajo nobene zveze, da s skupnimi močmi poskrbimo, da se ta groza ne bi
ponovila.
Groza
ni dedna. Pojdimo, z vsemi nujnimi razlikami in s spoštovanjem do drugih in do
njihovih bolečin, v skupno prihodnost.
Komentarji
Objavite komentar