Dr. Boris A. Novak DR. FRANCE PREŠEREN O RUMENIH JOPIČIH
Dr.
Boris A. Novak
DR.
FRANCE PREŠEREN O RUMENIH JOPIČIH
(mala francoska balada)
Poet sem
marsikaj že videl skoz brončene veke,
stoječ kot
spomenik na Tromostovju treh stoletij:
različne
mode in politike brez mod, ki meeekeee-
tajo
prisego tujcem, lepe dame vseh poletij,
zaljubljene
začetnike, ki se učijo šteti
zloge pod
mojo senco, trop turistov, ki kriči …
Še níkdar
pa me ni deželni knez obsodil ždeti
med
pretepaško sodrgo v rumenih jopičih.
Obkroža me
ein Volk, ein Führer, straže in prepreke.
Obut v
krut bron, se ne morem premakniti … Z leti
imam vse
rajši parčke, ki na živo stran te reke
peljejo
pesem, jok in smeh otrok. Zdaj pa – moji lepi
Juliji ne
povedat', prosim – kolesarke … Ukrepi
zoper
lepoto so zločin! Zakaj smehljaja teh oči
in ustnic
ne spustijo k meni stražniki v oklepih?
Zakaj
pustijo, da me blatijo rumeni jopiči?
Od zgoraj rad pokukam v dekolte zaobljene obleke …
Rumeni opričniki, kako si drznete rohneti
nad
nežnimi dekleti, z Sieg Heil pozdravljati pokveke,
moj
spomenik ukrasti, da bi pljuvali – prekleti
landsknehti!
– na moj rod, nebo, prostost, na boj stoletij?!
Iz vaših
ust moj jezik sika in preži in piči;
na
ustnicah teh ljubkih kolesark pa zna moj jezik peti.
Stran,
stran, stran, strahopetci z rumenimi opičjimi jopiči!
Zakaj
pa so tako rumeni – jopiči ti opičji?
Zato
ker nanje bruham. Bruham na to podlost, spet in spet,
bruham
od gneva na ta gnoj, gnus, gnacistični sekret!
Zato pa
so tako rumeni – jopiči ti opičji …
Komentarji
Objavite komentar